Mentorji in prijatelji so pomemben del naše podporne mreže. Z njimi odkrivamo in sproščamo svoje potenciale, najdemo smisel in uresničujemo cilje. Pomagajo nam pri spopadanju z življenjskimi izzivi in vplivajo na naše odločitve. Zato jih izbirajmo preudarno.
Si lahko to izbiro poenostavimo? Imamo lahko v eni osebi mentorja in prijatelja?
Zakaj mentorstvo pogosto preraste v prijateljstvo?
Ob mednarodnem dnevu prijateljstva, ki ga praznujemo 30. julija, sem se spomnila na pogoste besede mentorjev, da so oziroma smo z mentoriranci postali prijatelji.
Mentorstvo in prijateljstvo si delita podobne temelje. Oba gradita na zaupanju, iskrenosti, skupnem premagovanju izzivov, sprejemanju porazov in veselju ob uspehih. Oba ustvarjata varen prostor, v katerem pozorno poslušamo in slišimo drug drugega ter si delimo vrednote, kot so spoštovanje, prijaznost in potrpežljivost.
Zato ni nič nenavadnega, če mentorski odnos med procesom ali po njegovem formalnem zaključku preraste v prijateljskega.
Toda ali smo potem še lahko dober mentor? Bi se morali odločiti za eno ali drugo? Je bolje obdržati mentorja ali dobiti novega prijatelja?
Kaj se zgodi, ko mentorstvo preraste v prijateljstvo?
Prijatelj je nekdo, ki mu zaupamo in s katerim si delimo naklonjenost in osebne izkušnje. Prijatelji nas sprejemajo take, kot smo. Podpirajo, spodbujajo in tolažijo nas ter predstavljajo pomembno varnostno mrežo.
Mentor nas s svojim znanjem in zgledom vodi skozi osebno in profesionalno življenje ter nam pomaga doseči določene cilje. Osredotoča se na našo prihodnost, krepitev prednosti, obvladovanje pomanjkljivosti in odkrivanje vzorcev, ki nas omejujejo. Izziva nas in nam s povratnimi informacijami pomaga, da smo bliže cilju.
Prijatelj brezmejno podpira. Mentor vodi in usmerja. Prijatelj zaščiti. Mentor namerno izzove. Prijatelj potolaži. Mentor pove tudi tisto, česar si ne želimo slišati in zaradi česar prej naredimo naslednji korak.
Dve različni, nenadomestljivi vlogi. Sta združljivi v eni osebi?
Prijateljstvo zahteva zrelost in odgovornost
Mentorstvo je po svoji naravi oseben in hkrati profesionalen odnos. Njegova nadgradnja v prijateljstvo zahteva zrelost in odgovoren pristop obeh. Da ne pozabita, zakaj sta vstopila v odnos in kaj želita doseči. Da ostanejo meje jasne in da ne zlorabita zaupanja.
Prijateljstvo lahko spremeni način, kako in o čem se mentor in mentoriranec pogovarjata. Ne sme pa zmanjšati odgovornosti in zavez, ki sta jih prevzela z vstopom v mentorski odnos.
Element prijateljstva lahko mentorja vodi v zmanjšanje zahtevnosti in preveliko popustljivost, mentoriranca pa v manjšo zavzetost in proaktivnost ter povečanje odvisnosti od mentorja.
Na drugi strani lahko prijateljstvo okrepi medsebojno zaupanje, daje več prostora iskrenosti, mentoriranca opogumi za spremembe in vodi v dolgoročno sodelovanje.
Kateri učinki bodo prevladali, je odvisno od odgovornosti obeh.
Odgovornost mentorja
Koliko prijateljstva spustiti v mentorski odnos, je predvsem odgovornost mentorja. Vedeti mora, kje postaviti mejo, da bo lahko še vedno držal potrebno strukturo, podajal iskrene in konstruktivne povratne informacije ter vztrajal pri doseganju dogovorjenih ciljev.
Prijateljski odnos ne sme biti razlog, da začne opravičevati mentoriranca, se izogibati neprijetnim pogovorom, preneha postavljati zahtevna vprašanja ali daje prednost osebnemu odnosu pred razvojem mentoriranca.
Mentorjeva naloga ni, da je všečen. Njegova naloga je, da ohrani zaupanje – tako, da je odgovoren, zanesljiv, iskren in usmerjen v razvoj mentoriranca.
Odgovornost mentoriranca
Prijateljska bližina tudi mentorirancu ne daje neomejene pravice do mentorjevega časa, znanja, poznanstev ali popustljivosti. Prav tako ga ne razbremeni odgovornosti za pripravo, izpolnjevanje dogovorov in lastne odločitve.
Enakovrednost v mentorskem odnosu pomeni enako vrednost obeh, ne pa enakosti njunih vlog.
Napačno razumljeno prijateljstvo se lahko pokaže kot manjša zavzetost in priprava, prenašanje odgovornosti na mentorja, pričakovanje njegove večje dostopnosti in popustljivosti, prevelika domačnost, težje sprejemanje popravljalnih povratnih informacij ali pričakovanje posebne obravnave.
Mentor ni izvajalec mentorirančevih nalog, njegov osebni svetovalec za vse življenjske situacije ali bližnjica do cilja.
Uspeh ali past?
Ključno vprašanje zato ni, ali mentorstvo lahko preraste v prijateljstvo. Vprašanje je, ali zna mentor tudi takrat, ko odnos postane prijateljski, ostati zvest svoji primarni vlogi.
Mentor, ki ne upa več postavljati zahtevnih vprašanj in podajati konstruktivnih povratnih informacij, ni postal boljši prijatelj. Postal je slabši mentor.
Podobno velja za mentoriranca. Če prijateljstvo razume kot priložnost za znižanje pričakovanj in zavzetosti ter odstopanje od dogovorjenega načina sodelovanja, mentorski odnos ne bo pripeljal do pričakovanih rezultatov.
Če mentor in mentoriranec ostaneta zvesta svojim vlogam in sprejetim zavezam, potem prijateljstvo mentorskega procesa in odnosa ne bo oslabilo, ampak ga bo dvignilo na višjo raven. V odnos, v katerem ni več v ospredju formalna delitev vlog na mentorje in mentorirance, ampak posamezniki, ki se učimo drug od drugega, si upamo postavljati vprašanja, izzivati in povedati resnico.
Tatjana Kolenc